Maslen kruh in potica za božične praznike

V zgodbo o kruhu v Vipavski dolini, ki jo skupaj s krajankami in krajani iz zgornje Vipavske doline ter  strokovnimi sodelavci razvijamo v okviru operacije sodelovanja LAS Vipavska dolina z naslovom Domače in umetnostne obrti: dediščina in sodobnost , podukrepa 19. 3 EKSRP/ LEADER) moramo seveda vplesti tudi kruh ob prazničnih dneh.

Prazniki so v času med prvo in drugo svetovno vojno in po njej, ko kruha ni bilo in so mame svoje lačne otroke največkrat nasitile le s koruzno polento ali pogačo, predstavljali čas, ko so se otroci do sitega najedli. Poleg praznika vseh svetih za prvi november in velike noči v spomladanskem času, je bil v Vipavski dolini zelo priljubljen tudi božič. Ker božični čas bogatijo številne šege in navade, ki niso le povezane s kulinariko in peko belega pšeničnega kruha, temveč simbolizirajo celostno pripravo na božični čas, velja nekoliko podrobneje spoznati določene rituale, ki so nekdaj pričarali medsebojno toplino, ljubezen in čarobno vzdušje.

Božični čas traja od božične vigilije (24. december) do prihoda svetih treh kraljev (6. januar).  Priprava na  praznike se začne z adventom, ki pomeni notranjo pripravo na rojstvo Kristusa. Včasih so adventni venček s štirimi svečami postavili le v cerkvi, danes pa jih postavljamo tudi po domovih. Ker v krščanstvu Kristus pomeni luč sveta, se vsako nedeljo prižge po eno svečo več. Ob adventu so bile nekdaj značilne še zornice (jutranje maše), ki so bile zelo zgodaj zjutraj, preden so otroci odšli v šolo. V tem času se ni smelo veseljačiti, veliko se je molilo in prepevalo. Veljal je tudi strogi post. Devet dni pred božičem se začne še devetdnevnica.

Zvonjenje avemarije 24. decembra naznani začetek sv. večera ali božične vigilije. Po stari krščanski navadi še danes v nekaterih družinah na Vipavskem prenašajo kadila po domačih prostorih in jih poškropijo z blagoslovljeno vodo. Ritual simbolizira nov čas, ki nastopi s Kristusom. Sledi božična večerja, ki je včasih bila ponekod skromna in je nadaljevala predpraznični post (ponekod poznan kot adventni post), drugod pa že nekoliko bogatejša in je uvedla božične praznike. Otroci so že pred večerjo začeli s pripravo jaslic, ki so jih največkrat postavili v bogkovem kotu ali na omari. Božična drevesca so se pojavila kasneje; njihovo množično postavljanje je zlasti povezano z novoletnimi jelkami, ki so bile značilne za obdobje socializma. V družinah, kjer niso praznovali božiča, so novoletne jelke okrasili po 25. decembru. Nekdaj so drevesce okrasili s posebnimi drobnimi svečkami, ki so jih s ščipalkami pritrdili na okrašeno smreko ali bor, s piškoti, z v papirčke zavitimi orehi in z jabolki. Balončke so imele le premožnejše družine. Jaslice pa so naredili iz maha in figur iz mavca ali gline. Namen jaslic naj bi bila živa predstava Jezusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. Čas do polnočnice so si naši predniki krajšali z molitvijo, prepevanjem božičnih pesmi, pripovedovanjem zgodb in igranjem različnih družabnih iger (karte, tombola, domine itd.). Ponekod je gospodinja na mizo postavila skledo lešnikov in orehov, ki jih je bilo treba še stolči in oluščiti. Ob pol polnoči so se odpravili k polnočnici, kjer so pred cerkvijo za moč in energijo spili kuhano vino. Tudi ta navada se je ohranila do današnjih dni.

Božični dan, ko kristjani praznujejo Kristusovo rojstvo, so poznali že v predkrščanskih časih. Tedaj so mnoga ljudstva častila nastop zimskega sončnega obrata, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Božič še danes velja za najsvetejši družinski praznik, ki ga preživijo v krogu najbližjih sorodnikov. Nekdaj je veljalo, da razen sorodnikov ni smel nihče prestopiti praga hiše, tudi sosed k sosedu ne. Opoldne je še danes polna miza raznih dobrot, na njej pa v preteklosti ni smelo manjkati meso in bel pšenični kruh, ki ga drugače niso jedli. Za sladico pa je bil maslen kruh (pripravljen iz bele pšenične moke, jajc, masla in sladkorja) in orehova potica. Drugih peciv niso poznali. Peka piškotov se je uveljavila kasneje, ko so se gmotne življenjske razmere že spremenile. Sogovornica iz Sanabora, ki se je udeležila delavnic na temo obujanja mlinarske in pekarske obrti za upokojence in ženske nad 50. letom starosti v okviru operacije sodelovanja LAS »Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost«, je poudarila , da so včasih poznali tudi rožičevo potico. Zmleli so rožiče, ki so jih kupili, saj v Vipavski dolini niso uspevali. Rožiče so mogli prej opariti, saj drugače bi bili zelo pusti. V rožičev nadev so dodali še malo smetane. Rožičeva potica je veljala za slabšo potico, saj je bila pusta.  V novejšem času se uveljavlja nova šega in navada pri praznovanja božičnega večera, ki sicer ni povezana s krščanstvom in je v naše kraje prišla iz Amerike. Osrednja osebnost praznovanja je Božiček, ki na noč iz 24. na 25. decembra prinaša darila. Božiček je svojo vizualno podobo dobil z oglasom Coca-Cole.

To pokaže, da se tradicija praznovanja božičnih praznikov spreminja in razvija tudi v današnjem času. Nikakor je ne smemo razumeti kot ustaljeno navado, paziti pa moramo, da se vrednote praznika ne izgubijo. Namen praznikov namreč je, da se spočijemo od napornih vsakdanjikov, najdemo čas za sebe in naše najbližje, si izkažemo ljubezen, sočutje in prijaznost. Vse to vam želi tudi Občina Ajdovščina in vodilni partner LAS Vipavska dolina Regijska razvojna agencija ROD Ajdovščina.

Operacija sodelovanja LAS »Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost« je sofinancirana s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja preko Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 – 2020 / ukrep LEADER/podukrep 19.3.

By |2019-12-18T16:10:11+00:0018/12/2019|Novice|0 Comments